NE-KONFESIONALNA ETIKA

1.1 Preden začenom:

Zapišite pet stvari, ki vam pridejo na misel ob besedi »etika«.

6.1 Irisino pismo: KAKO ŽIVETI ETIČNO

Živio, moje ime je Iris. Etika je osnova mojega ravnanja in moje življenjske usmeritve. Beseda »etika« izhaja iz grške besede »ēthikós« ali »êthos« in se nanaša na moralni značaj, torej na ljudi, kakršni smo ali si prizadevamo biti. Etika raziskuje, katere stvari so vredne, pomembne in življenje napolnijo s smislom. Etika je del mojega vsakdanjega življenja in me usmerja pri ravnanju in obnašanju.

Ko sem v družbi prijateljev in sošolcev, poskušam z njimi ravnati tako, kot bi si sama želela, da bi drugi ravnali z mano. To se mi zdi razumno. Pri pouku etike smo se učili, da se to imenuje zlato pravilo in da je zelo staro ter prisotno v vseh kulturah. To pomeni izkazovanje spoštovanja do drugih in skrb drug za drugega. Z mojim razredom smo sestavili tudi etični kodeks, pri katerem sem sodelovala in se ga z veseljem držim. Kodeks nas združuje kot skupnost, prav tako je pomembno, da ga je vsak izmed nas sprejel. Vedno se trudim biti poštena, skrbna in pripravljena sodelovati. Prizadevam si tudi za spoštovanje zakonov in pravil ter tudi da zorim kot osebnost.

Ko s prijatelji igramo nogomet, si vsi prizadevamo igrati pošteno oziroma fer. Seveda obstajajo nogometna pravila, ampak ta pravila niso dovolj za igro, v kateri bi vsi uživali. Fair play in zdrav športni duh pomenita, da si med sabo izkažemo spoštovanje, da sodelujemo in se družimo, da igramo kot ekipa ter da nismo osredotočeni zgolj na zmago, niti ne zasmehujemo nasprotnika, ko izgubi. Igramo pošteno. Upoštevanje pravil igre in odločitve sodnikov za pošteno igro niso dovolj. Ni mi všeč, ko kdo goljufa ali simulira prekršek, sodnik pa tega ne vidi. Pomembno je, da si na koncu vsake tekme sežemo v roko.

Poštenost pa ni pomembna samo v športu, temveč je temelj skupnega življenja. Institucije in prakse morajo biti pravične. Sodišča, na primer, morajo vse ljudi obravnavati enako, saj smo pred zakonom vsi enaki. Ta misel prihaja iz kitajske tradicije in tudi iz atenske demokracije. V današnjem času je tak pojem pravičnosti v jedru ustave, tega temeljnega državnega dokumenta. Najpomembnejše človekove pravice so zapisane v ustavi. Človekove pravice so povezane s človekovim dostojanstvom. Dostojanstvo je temeljna vrednota vsakega posameznika in pripada vsem ljudem. Ta status dostojanstva nas varuje pred različnimi posegi in oblikami nedostojnega ravnanja, kot je mučenje ali poniževanje, prav tako so z njim v nasprotju pojavi, kot je suženjstvo ali skrajna revščina.

Prejšnji mesec smo se v šoli učili o otrokovih pravicah, ki so zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah. Izdelali smo velike barvne plakate in vsako pravico opisali s svojimi besedami. Moja naloga je bila predstaviti pravico do hrane, obleke in do varnega doma. Veliko otrok nima dostopa do teh osnovnih stvari, zato je naša dolžnost, da jim poskušamo pomagati. Prebrala sem nekaj zgodb revnih otrok. Težave, s katerimi se soočajo in razmere, v katerih živijo, so me razjezile in razžalostile. Mi živimo v bogastvu, zato se nam nekatere stvari zdijo samoumevne. Moja babica je upokojena gledališka igralka in je odraščala v veliki revščini. Naša družina je zato v lokalnem parku organizirala in pripravila gledališko predstavo, v kateri sem tudi nastopala. Med igro sem pozabila svoje besedilo, kar je sprožilo med občinstvom veliko smeha. Zbirali smo denar in ga nato poslali revnim otrokom na drug konec sveta. Zbranim smo razdelili letake o načinih pomoči ljudem v skrajni revščini po svetu. Vsi člani moje družine so mi pomagali pripraviti dogodek in danes imamo v soseski veliko novih prijateljev.

Moja mama je zdravnica in raziskovalka. Povedala mi je, da vsakič ko želi preučevati novo bolezen, potrebuje dovoljenje etične komisije. To je pomembno, saj želi komisija zaščititi najranljivejše ljudi in zavarovati njihove pravice. V moji skavtski skupini imamo podobno komisijo. Na sestankih se pogovarjamo, kako naj rešimo kakšen spor ali kdo je deloval v nasprotju s skavtskim kodeksom. Ali pa kdo je bil pogumen, plemenit in skrben. Ko glasujemo, ima vsak član en glas, četudi so nekateri voditelji starejši in bolj izkušeni. Vsak glasuje tako, kot se sam odloči, da je prav.

Rada imam praznike, še posebno božične in novoletne. Vsa družina se tedaj zbere, skupaj pojemo kosilo, igramo družabne igre in si pripovedujemo zgodbe. Moj dedek je rad govoril, da je dajanje in prejemanje najbolj univerzalna dejavnost med ljudmi v vseh človeških kulturah, in kako je pomembno, da smo ponižni, velikodušni in hvaležni. To naše praznično druženje je neke vrste obred, je vez z družino in prijatelji. Najbolj sem vesela takrat, ko je vsa družina skupaj.

V šoli se najbolj veselim, ko je na vrsti teden narave in okolja in skupaj praznujemo dan Charlesa Darwina. Ta dan spakiramo stvari in se odpravimo nekam na kampiranje, spoznavamo okoliško naravo in pomen ekosistema. Lani smo taborili na bregu reke in vsak dan smo ure in ure hodili ter pobirali smeti iz reke in okolice. Na koncu smo zbrali več kot tono smeti. Rečno območje je bilo potem videti popolnoma drugače, lepše in bolj zdravo. Videli smo ribe, čebele, metulje, kačje pastirje, želve in celo vidre. Zadnji dan smo skupaj ustvarili listino o pravicah živali. Zapisali smo, kaj pričakujejo od nas in kako jih lahko ohranimo za prihodnje rodove.

In zdaj lahko povzamem, kar se mi zdi najpomembnejše za etično življenje. Etika ne sledi samo običajem ali zakonom ter ne zadeva le sledenje svojim občutkom. Nekaj ni dobro ali prav samo zato, ker nam je všeč, in če česa ne odobravamo, to ne pomeni, da je narobe. Etika pomeni skrbno razmišljati o tem, kaj je prav in kaj je narobe, ter se temu ustrezno obnašati. Etika se ne nanaša le na nas ljudi, vključuje tudi upoštevanje drugih bitij in Zemlje kot celote. Ne samo zato, ker vzdržuje naše življenje, ampak tudi zato, ker je sama na sebi dragocena.

6.2 Kaj je etika?

6.2.1 Uvod

Ko boste prebirali naslednje strani in izpolnjevali naloge, ki jih vsebujejo, boste spoznali področje etike. Etika bo predstavljena na štiri načine. Najprej si bomo ogledali samo opredelitev etike in videli, kaj ta vključuje. Drugič, predstavljeni bodo osnovni etični pojmi in z njimi povezani gradniki etičnega razmišljanja. V tretjem razdelku boste spoznali nekatere mislece, ki so obogatili naše razumevanje etike, in videli boste, kako so se razvijali ali uporabljali osnovni etični pojmi. In nazadnje, poglavje vključuje besedilo scenarija iz animirane video-predstavitve etike, kjer lahko znova preberete, kako se etika kaže v našem vsakdanjem življenju. Poglavje vključuje tudi pet nalog, ki jih morate opraviti.

6.2.2 Kaj je etika?

zraz »etika« izhaja iz grške besede »ēthikós« ali »êthos« in se nanaša na naš moralni značaj, torej na osebnost, ki jo imamo, ali si jo prizadevamo zgraditi. Etika obravnava vprašanja o tem, kaj je dobro, kaj bi morali storiti, kako naša dejanja vplivajo na druge in zakaj je to pomembno, na koga in na kaj (na primer na naravo oz. okolje) vplivajo naša dejanja, kako lahko razlikujemo dobro in zlo itd. Etika kot del filozofije obravnava dobro in zlo. Druga beseda za etiko je moralnost. Ko npr. rečemo, da je kdo naredil kaj moralno pravilnega ali moralno dobrega. Etika je osnova odnosa do sveta okoli nas in do nas samih. Omogoča nam skupno življenje. Učenje o etiki je torej mogoče razumeti tudi kot učenje mirnega sobivanja. Zato vključuje tudi spoznavanje drug drugega. Etika je osnova za oblikovanje spoštljivih, skrbnih in ljubečih odnosov.

Čeprav etika poskuša oblikovati etična načela in pravila, etika ni podrejena pravilom, običajem ali zakonom; ne gre le za sledenje svojim občutkom. Nekaj ni dobro ali prav samo zato, ker nam ni všeč in če nečesa ne odobravamo, še ne pomeni, da je to moralno napačno. Etika vedno vključuje kritičen in premišljen razmislek o tem, kaj je prav in kaj narobe, in šele nato sledi ustrezno ravnanje.

Etika poudarja tudi krepitev značaja. Vsak od nas je drugačen od vseh drugih, ima svoje lastne poteze, načine razmišljanja in čutenja. To se odraža v tem, kar počnemo, v naših dejanjih. Zato je pomembno, da gojimo svoj značaj.

Etika je torej skupno prizadevanje vseh nas za ohranitev človečnosti. Naša skupna človečnost in človeško dostojanstvo sta tudi osnova za človekove pravice, ki jih ima vsak izmed nas. Toda etika sega onkraj človeštva in vključuje upoštevanje tudi drugih bitij in Zemlje kot celote. Ne samo zato, ker ta omogoča in vzdržuje naše življenje, ampak ker je sama na sebi dragocena. Pomislite tudi o naslednjem primeru, ki zadeva živali. Tako imenovana »živalska etika« se ukvarja z vprašanji o statusu živali in našem ravnanju z njimi. Na primer z vprašanjem, če je moralno dovoljeno gojiti živali v majhnih in zaprtih prostorih ter jih potem ubiti in uporabiti za hrano. »Živalska etika« išče merila za vrednotenje naših dejavnosti, ki vključujejo živali, in opozarja tudi na potrebo po spremembi teh dejavnosti. Razlog za to bi bil, da živali čutijo bolečino tako kot mi, zato jim ne smemo povzročati nepotrebne bolečine in trpljenja.

6.3 Osnovni pojmi etike

V tem razdelku bo predstavljenih nekaj osnovnih etičnih pojmov. Vključuje tudi naloge, ki jih morate opraviti.

6.3.1 Dobro, slabo in vrednote

Pojma dobrega in slabega se običajno uporabljata pri vrednotenju stvari in situacij ali ljudi in njihovih značajev. Takšno vrednotenje je srce etike, saj določa, na kaj bi se moralo osredotočati naše življenje (kaj si moramo prizadevati doseči in čemu se izogniti ali preprečiti). Ko rečemo, da je nekaj dobro ali slabo, s tem temu pripišemo določeno vrednost. V etiki obstaja pomembna razlika med stvarmi, ki so notranje vredne oz. vredne zaradi njih samih (pogosto rečemo tudi, da so dobre same po sebi), in tistimi stvarmi, ki so zgolj instrumentalno dobre. Stvari, ki so instrumentalno dobre, imajo vrednost kot instrument ali sredstvo za dosego nečesa, kar je notranje vredno. Denar je na primer vreden le kot sredstvo, medtem ko je užitek ob poslušanju pesmi ali zabava, ki jo doživite na vožnji z vlakom, vreden sam po sebi. Vedno moramo biti previdni pri presoji, kaj je notranje vredno. Grški filozof Aristotel je trdil, da je sreča najvišja vrednota, po kateri stremijo vsi ljudje. Drugi pomemben vidik, ko govorimo o tem, da je nekaj dobro ali ima vrednost, je pojem skupnega dobrega ali družbenega dobrega, saj smo ljudje družbena bitja in živimo v skupnostih. Skupno ali obče dobro presega vsoto interesov posameznikov v družbi in je nekaj, kar je koristno in dobro za družbo kot celoto. Praktičen primeri tega so javni parki, zdravstveni sistemi ali čisto okolje. To so stvari, ki so vredne, ker vsakemu posamezniku ter skupnosti kot celoti omogočajo dobro življenje.

Vrednote so stvari, ki imajo trajno in trdno veljavo in na ta način vodijo naše interese in dejanja. Vrednote so stvari, ki si jih kot posamezniki ali kot družba postavljamo za cilje ali smernice svojega življenja (npr. dobro počutje, zdravje, znanje, poštenje, svoboda, varnost). Prizadevamo si jih uresničiti. Temeljne vrednote etike so elementi, ki so pomembni za človekovo življenje, dostojanstvo in ohranjanje skupne človečnosti.

6.3.2 Naloga 1

Pomislite, kaj resnično cenite v svojem življenju, torej, katere vrednote so vam pomembne. Zapišite jih ob rob, nato pa te vrednote razvrstite tako, da jih razporedite v spodnjo piramido, pri čemer je najpomembnejša vrednota na vrhu. Morda se bo težko odločiti za vrstni red glede nekaterih od njih, vendar vseeno poskusite.

6.3.3 Moralno pravilno, moralno napačno in dolžnost

Ko razmišljamo o etičnem statusu dejanj, uporabljamo izraze moralno pravilno in napačno, kot če rečemo, da je bilo to, kar je kdo naredil, prav, ali napačno. Te izraze uporabljamo za ocenjevanje dejanj. Dejanja, ki so moralno pravilna in ki jim moramo storiti, se imenujejo dolžnosti. Imeti določeno dolžnost pomeni v najbolj neposrednem smislu biti vezan na določeno obvezujočo etično zahtevo. Včasih se lahko zgodi, da imamo več kot eno dolžnost in če nimamo jasnega odgovora, kaj storiti, torej katera dolžnost je pomembnejša, se srečamo z moralno dilemo. Biti etičen ni vedno lahko. Pri tem nam lahko pomagajo etična načela in pravila. Etična načela so običajno bolj splošna (npr. »Spoštuj svobodo, avtonomijo in enake pravice ljudi«), moralna pravila pa so bolj specifična (npr. »Ne laži.«). Oboja nam pomagajo, najprej ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe, in drugič, odločiti se, kaj moramo v določeni situaciji narediti.

6.3.4 Vrline, hibe in ideali

Vrline so moralno vredne značilnosti našega značaja oz. osebnosti. Takšne lastnosti so poštenost, prijaznost, sočutje, skrbnost, velikodušnost in pogum ... Nasprotje vrlin so pomanjkljivosti, hibe ali napake, na primer nadutost, strahopetnost, pohlep, lenoba, samoljubje, zavist in nečimrnost. Vrline in hibe so deli našega značaja, zlasti tisti deli, nad katerimi imamo določeno kontrolo. To pomeni, da vrline lahko gojimo in da se prizadevamo, da se slabosti znebimo. Vrline se oblikujejo z moralno vzgojo. Posebnih receptov ali navodil, kako postati moralen in se moralno obnašati, ni. Eden izmed načinov, kako vrline vzgojimo, pa so vzorniki. To so resnične ali izmišljene osebe, ki nam pomagajo najprej s tem, da ob njih ugotovimo, kakšni ljudje želimo biti, in potem s tem, da ob njih spoznamo, kako ravnati, da bi postali taki. V tem smislu vzorniki predstavljajo ideal, ki ga želimo doseči. Ideal je določena popolnost ali model odličnosti, ki nam pomaga misliti in delovati etično. Ideal je lahko tudi širši model, ko pomislimo, kakšna bi bila idealna družba, na primer tista, ki jo v celoti določajo pravičnost, spoštovanje, skrb za druge in okolje.

6.3.5 Naloga 2

Pomislite, kdo je ali bi vam lahko bil vzor, da bi postali bolj etični in vrli. V spodnjo tabelo zapišite najmanj pet takih oseb. Poleg njih zapišite razloge za svojo izbiro.

Vzornik

Razlog(i)

1.

2.

3.

4.

5.

6.3.5 Dostojanstvo in človekove pravice

Dostojanstvo je osnovna, notranja in neodtujljiva vrednost, ki jo imajo vsi ljudje na podlagi svoje človečnosti. Pogosto velja za temelje osnovnih oz. človekovih pravic vsakega posameznika. Dostojanstvo je torej povezano z neodtujljivim statusom, ki pripada vsem ljudem, ne glede na njihove značilnosti in okoliščine. Dostojanstvo vsakega posameznika ščiti pred posegi ali pred ravnanjem, ki bi posegalo v njegovo osebo (npr. poniževanje, mučenje …), ali situacijami, v katerih se lahko znajde (npr. skrajna revščina, suženjstvo ...). Človekovo dostojanstvo v sodobnem svetu pogosto razumejo kot civilizacijski in etični temelj pravnih norm, zlasti človekovih pravic. Človekove pravice (npr. pravica do življenja in svobode, pravica do zasebnosti, pravica do poštenega ojenja, svoboda govora in veroizpovedi itd.) so minimalni pogoji za zaščito posameznikov in skupnosti. Dostojanstvo je tudi pogost pojem v najpomembnejših pravnih dokumentih. Splošna deklaracija o človekovih pravicah (ZN 1948) se začne z naslednjo izjavo: » … ker priznanje prirojenega dostojanstva ter enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine pomeni temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu«. Njen prvi člen pa pravi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« Otroci so zaščiteni z Deklaracijo o otrokovih pravicah (1959) in Konvencijo o otrokovih pravicah (1989), ki priznavata, da so otroci in otroštvo upravičeni do posebne zaščite in skrbi.

6.4 Filozofi

Skozi zgodovino so različni filozofi in drugi misleci pomembno obogatili naše razumevanje etike. V tem razdelku boste spoznali nekatere od njih, in ideje, ki so jih podprli.
Sokrat, grški filozof iz starih Aten, je znan po svojih besedah, da »neraziskanega življenja ni vredno živeti«. Sokrat je poudaril, da biti etičen ne pomeni zgolj slediti zakonom ali običajem, ampak je treba razmišljati in razpravljati o tem, kaj je prav. Treba je znova prevprašati vse, kar se nam zdi samoumevno ali navada. Sokrat je bil znan po tem, da se je sprehajal po atenskih ulicah, z drugimi razpravljal o različnih vprašanjih in izpodbijal njihova stališča. Poudaril je tudi, da je pomembno poslušati glas vesti, in narediti tisto, za kar resnično mislimo, da je prav. S tem bomo dosegli tudi svoje lastno srečo.

6.4.1 Naloga 3

V spodnji prostor zapišite, kako razumete oz. kako bi si razlagali trditev, da »neraziskanega življenja ni vredno živeti«.

Sokratova naslednika Platon in Aristotel sta etiko razumela kot povezano z vrlinami ali značajem, na primer s pravičnostjo, pogumom, skromnostjo in zmernostjo. Platon je zavrnil stališča, da je etika relativna ali da jo narekujejo tisti, ki imajo moč. Etika je objektivna, kar pomeni neodvisna od posebnih interesov ali želja. To je poskušal ponazoriti tudi z legendo o Gigesovem prstanu. Giges je imel prstan, ki je tistega, ki ga je nosil, naredil nevidnega. O njem so nekateri trdili, da kdor bi imel tak prstan, se ne bi obnašal etično, saj bi se lahko kadarkoli izvlekel oz. to storil tako, da ne bi bil opažen. Platon pa je trdil, da tisti, ki je resnično etičen in resnično ve, kaj je dobro, prstana na ta način ne bi zlorabil. Aristotel je znan po svojem nauku o zlati sredini ali srednji meri. Vrlina je zanj sredina med dvema nasprotnima skrajnostma. Pogum je na primer sredina med strahopetnostjo in nespametnostjo, velikodušnost pa srednja mera med skopostjo in potratnostjo. Če želite živeti etično, morate živeti vrlo, najboljši način, da postanete takšna oseba, pa je vzgoja in posnemanje vzornikov.

Zdaj pa skočimo nekaj stoletij naprej v obdobje razsvetljenstva. Immanuel Kant je bil nemški filozof, ki je bil znan po svoji natančnosti in točnosti. Vsak dan ob 15.30 so ga v pruskem mestu Königsberg videli na sprehodu, natanko sedemkrat se je sprehodil gor in dol po ulici Lindenallee. Kant je poudarjal univerzalnost etike. To pomeni, da moralni zakon velja za vse ljudi enako. Predlagal je naslednje etično načelo: »Ravnaj tako, kot misliš, da ti narekuje univerzalni zakon«. Bolj praktično to pomeni, da ravnajte tako, kot tudi pričakujete, da bodo drugi ravnali v odnosu do vas. Na primer, če daste obljubo z namenom, da jo izpolnite le, če to ustreza vašim interesom, potem ne boste ravnali etično. Če bi vsi ravnali tako, bi to spodkopalo samo prakso dajanja obljub, saj se nihče na drugega ne bi mogel več zanesti.

Kant je poudaril tudi pomen človekovega dostojanstva in skupne človeškosti. Druga različica njegovega najvišjega moralnega načela trdi, da človeškosti drugega ali samih sebe ne smemo nikoli obravnavati zgolj kot sredstvo (za svoje cilje ali namene), ampak vedno kot cilj ali smoter. To pomeni, da moramo druge obravnavati kot enakovredna človeška bitja, ki si zaradi tega zaslužijo določeno spoštovanje. Če na primer komu damo obljubo brez namena, da jo izpolnimo, drugega obravnavamo le kot sredstvo.

6.4.2 Naloga 4

Dostojanstvo je pomemben etični pojem, ki predstavlja temelj človekovih pravic. Združeni narodi so sprejeli tudi Konvencijo o otrokovih pravicah. V animiranem videu je bilo pojasnjeno, da je otrok upravičen do posebnih pravic in skrbi. Zapišite, kako so pravice otrok (zapisane na levi strani) povezane z dostojanstvom.

Pravica do življenja in zagotovitve preživetja ter razvoja

Pravica do imena, lastne identitete in državljanstva

Pravica do izobraževanja

Pravica do socialne varnosti

Pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi

Pravica do varovanja zasebnosti

Kmalu po Kantu je nastopil filozof John Stuart Mill in se osredotočil na srečo ali blaginjo kot glavno vrednoto. Za Milla srečo ali blaginjo lahko razumemo kot presežek ugodja nad bolečino. Njegova teorija se imenuje utilitarizem in trdi, da delujemo etično, kadar naša dejanja proizvedejo največ dobrega ali največjo vrednost. Njegov predhodnik Jeremy Bentham je s tem etičnim okvirom zagovarjal bolj humano ravnanje z živalmi. Rekel je, da ni pomembno, če živali ne morejo govoriti ali ne morejo misliti, vsekakor pa lahko čutijo bolečino in trpljenje. Glede na to bi se morali zdržati dejanj, ki jim povzročajo nepotrebno bolečino in trpljenje. Etično je sreča ljudi in tudi za živali pomembna do te mere, kolikor lahko oboji občutimo bolečino in ugodje.

6.4.3 Naloga 5

Ali se strinjate, da si živali zaslužijo tako obravnavo, ki upošteva njihovo sposobnost čutiti bolečino in trpljenje? Pomislite na vsaj tri načine, na katere bi kot družba lahko zmanjšali trpljenje živali.

Potovanje skozi zgodovino etike bomo sklenili v 20. stoletju s filozofinjo in pisateljico Iris Murdoch. Poudarila je, da je za etično življenje pomembno gledati v luči ideje dobrega. To pomeni, da na osebe ali situacije gledamo pravično, ponižno in ljubeče, saj že naše zaznavanje pomembno določa naša kasnejša dejanja. Na primer, če vidite nekoga, ki je drugačen od vas, in če ga zaradi vašega strahu vidite zgolj kot nevarnega ali tujca, lahko to privede do tega, da do te osebe ravnate neetično.

SLOVARÄŒEK

Človekove pravice: osnovne pravice, ki pripadajo vsakemu posamezniku (ali skupini posameznikov) izključno na podlagi tega, da je človek. Ščitijo svoje osnovne interese in varujejo možnost dobrega in smiselnega življenja (npr. pravico do življenja in svobode, pravico do zasebnosti, pravico do poštenega sojenja, svobodo veroizpovedi itd.).

Deontologija/deontološka etika: etična teorija, ki pojem dolžnosti razume kot temeljni etični pojem.

Dolžnost: dejanje, ki je moralno zahtevano oz. dejanje, ki ga moramo storiti.

Dostojanstvo: a sosnovna in neodtujljiva vrednost, ki jo imajo vsi ljudje na podlagi svoje človeškosti. Pogosto velja za temelj osnovnih človekovih pravic vsakega posameznika.

Etika: sistem vrednot, načel, vrlin in idealov, ki oblikujejo naše življenje in določajo podlago za odnose, ki jih oblikujemo z drugimi, s samim seboj in s svetom.

Kategorični imperativ: za Kanta vrhovno načelo etike, ki od nas zahteva, da ravnamo tako, da upoštevamo etična pravila, veljavna za vse, in da smo do ljudi spoštljivi.

Moralno načelo/pravilo: načelo, ki določa, katera dejanja so pravilna (npr. »Bodi spoštljiv«) ali napačna (npr. »Ne kradi«), oz. katere stvari so dobre (npr. »Znanje je dragoceno«)ali slabe (npr. »Trpljenje je slabo.«).

Utilitarizem: moralna teorija, ki trdi, da je moralno pravilno (ali naša dolžnost) tisto dejanje, ki prinaša največ koristi; to je dejanje, ki ima najboljše posledice za srečo in blaginjo ljudi.

Vrednota/vrednost: kaj predstavlja vrednost ali nevrednost stvari (npr. sreča je dobra, bolečina pa slaba), oseb (npr. Irena Sendler, medicinska sestra, ki je iz rok nacistov rešila več sto Judov, večinoma žensk in otrok, je bila dobra, Adolf Hitler pa slab človek) ali vidikov človekovega značaja (npr. poštenost je dobra, strahopetnost pa slaba).

Vrednote: so pomembna, globoko zakoreninjena, razširjena in trajna prepričanja, stališča, ideali in navezanosti, ki jih običajno delijo člani kake skupnosti in se nanašajo na to, kaj je dobro ali slabo (npr. svoboda, lepota, avtonomija, prijateljstvo, ustvarjalnost, ljubezen, vednost itd.).

Vrline/kreposti in slabosti: vrlina/krepost je hvalevredna značilnost osebe, kot ja na primer pogum, dobronamernost, dobrodelnost in ponižnost. Nasprotno pa so hibe ali slabosti značinosti oseb, ki jih lahko grajamo, kot so na primer nepoštenost, strahopetnost, nečimrnost, krutost, nadutost itd.