5.1 Hannino pismo: Vera, izkušnje in življenje protestanke.

Živio, moje ime je Hanna in prihajam iz protestantske družine. Želim vam zaupati, kaj mi pomeni moja vera. Protestantizem se je začel pred približno 500 leti, ker se kristjani niso strinjali z razvojem katoliške cerkve. Pomemben trenutek je bil, ko je Martin Luther sestavil 95 tez, s katerimi je želel opozoriti na prakse, ki niso bile v skladu s Svetim pismom.

Naj vam zaupam nekaj več o svoji veri. Ko se zbudim, pogosto poskusim zmoliti kratko molitev. Moj oče rad pove, da je molitev način komunikacije z Bogom.

Vera je za nas zelo pomembna. Protestanti poudarjamo, da nas Bog prosi, da zaupamo v Jezusa, namesto da bi se trudili živeti popolno življenje. Za večino protestantov pomeni vera več kot le to, da verjamemo, da je Jezus nekoč hodil po zemlji. Naša vera pomeni, da Jezusu zaupamo kot nekomu, ki nas ljubi in nam tudi danes želi vse najboljše. Tako razumemo osebno vero. Takšna vera je razvidna iz tega, kar verujoči sicer počne v življenju.

Morda bi ti pa na začetku morala povedati nekaj o Jezusu. Tako kot v drugih krščanskih tradicijah je Jezus tudi v središču protestantizma. V Svetem pismu lahko preberemo, da je Jezus živel na zemlji, bil križan, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Protestanti verujemo, da je Jezusi Božji sin in da je vse to storil, da bi odrešil človeštvo. Moja sestra pa meni, da je Jezus pomemben, vendar le kot zgled, čigar življenje je vzor, kako lahko ljubeče živimo drug z drugim.

Kar verujemo o Jezusu, izhaja iz Svetega pisma, ki je za nas sveta knjiga. Zato vsak dan pri večerji beremo odlomke iz Svetega pisma. Moji starši tudi vsak teden hodijo v cerkev na študij Svetega pisma, kjer z drugimi razmišljajo o Božji besedi. Ko naletijo na težave v življenju, pogosto poiščejo odgovore in usmeritve v Svetem pismu, ker verujejo, da je Sveto pismo Božja beseda. Moja sestra se s tem ne strinja. Po njenem mnenju je Sveto pismo le človeška knjiga, ki pa lahko služi kot dragocen navdih za življenje.

Vsako nedeljo gremo v cerkev, kjer pojemo pesmi, poslušamo pridigo in molimo. Moj brat ne hodi več z nami v cerkev. Pravi, da so ljudje v tradicionalnih protestantskih cerkvah preveč osredotočeni nase in na svoje odrešenje. Prav tako pravi, da lahko vse, kar doživimo v cerkvi, doživi tudi doma, ko gleda prenos bogoslužja. Meni, da lahko svojo vero živi bolje, če je osredotočen na druge. Veliko se ukvarja s prostovoljnim delom, na primer, da pomaga begunski družini, ki se je pred kratkim preselila v našo vas.

Velik in pomemben del našega bogoslužja je pridiga. V moji cerkvi je veliko časa namenjenega pridigi, poznam pa tudi druge cerkve, kjer so pridige veliko krajše. Pridiga se vedno nanaša na odlomek iz Svetega pisma, ki nas spodbuja h krščanskemu življenju. Voditelja naše cerkve imenujemo pastor ali pridigar. Naš pastor je prijeten človek, ki se je šolal 6 let, preden je lahko prevzel vodenje cerkve. Nekajkrat sem obiskala cerkev svoje sošolke, kjer je dovoljeno govoriti tudi tistim, ki se niso šolali, a verujejo, da v cerkvi vseeno govorijo po Božjem naročilu.

V naši cerkvi so pastorji vedno moški. Ženske ne morejo postati pastorke in voditi bogoslužja. Moj oče pravi, da nas tako uči Sveto pismo. O ženskem bogoslužju je bila pred tremi leti v naši cerkvi razprava, odločili smo se, da tega ne bomo spremenili. Moja sestra je bila med tistimi, ki se s tem niso strinjali, zato je odšla v drugo cerkev. Po njenem mnenju v Svetem pismu nikjer ni zapisano, da ženske ne bi smele voditi bogoslužja. Pravi, da je takšen pogled zastarel.

Pomemben del našega bogoslužja je tudi petje, ki nam omogoča, da skupaj častimo in slavimo Boga. V cerkvi pojemo ob orglah. Moji mami je to zelo všeč, meni pa se zdi malo staromodno. Bolj mi je všeč v cerkvi moje sošolke, kjer igra bend s kitaro, klavirjem in bobni.

Drug pomemben element našega bogoslužja je Gospodova večerja. V nekaterih cerkvah je celo pomembnejša od pridige. V moji cerkvi jo praznujemo enkrat na mesec med bogoslužjem. Gospodova večerja vključuje spomin na to, kar je Jezus storil za nas. Sestavljena je iz uživanja kruha in vina. Kruh predstavlja Jezusovo telo, vino pa Jezusovo kri. Jezus sam je dal navodilo, da naj to redno počnemo v njegov spomin. Z uživanjem kruha in vina se spominjamo, da je Jezus umrl za našo odrešitev.

S stricem in teto smo bili na počitnicah v Južni Ameriki. Tam smo obiskali cerkev, ki je bila drugačna od naše. V njej je bilo veliko več petja in plesa. Tam so ljudje govorili v čudnem jeziku, moj stric je rekel, da »govorijo v jezikih«. Ko so molili za ljudi, so nanje polagali roke. Stric mi je povedal, da je to binkoštna cerkev, v kateri verniki menijo, da je pomembno poslušati Sveteta Duha. Sveti Duh je Božja moč, ki deluje po ljudeh. Skupaj z drugimi kristjani protestanti verujemo, da je Bog en sam, vendar obstaja v treh osebah: Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, pravimo jim »Trojica«. Tega ne razumem prav dobro.

Za nas je prav tako pomemben zakrament krsta. Ta obred simbolizira očiščenje osebe in sprejem v Božjo skupnost. V naši cerkvi opravljamo »krst dojenčka«, pri katerem z vodo polijemo otroka po čelu. V cerkvi mojega sošolca pa verujejo, da se oseba ne sme krstiti, dokler se sama ne odloči za krst. »Krst odraslega« pa pomeni, da krst prejme odrasla oseba pozneje v življenju, in sicer tako, da se v celoti potopi v vodo. Pri obeh oblikah se krsti v imenu Očeta, Sina in Sveta Duha.

Vera v Boga, ki je v protestantizmu osrednjega pomena, ne pomeni samo govoriti o Bogu, temveč da z obredi živimo kot Jezusovi učenci. To pa pomeni, da drug z drugim ravnamo skrbno in ljubeče, prav tako kot je z nami ravnal Jezus.

Vaja 1: Razumeti Hannino pismo

Za boljše razumevanje Hanninega pisma odgovorite na spodnja vprašanja.

1. Hanna je spregovorila o svojem odnosu do molitve. Kaj se sklada s tem, kar je povedala?
(a) Protestanti molijo samo ob določenih urah v dnevu.
(b) Molitev je za protestante način komunikacije z Bogom.
(c) Molitev ima pri protestantskem bogoslužju manjšo vlogo.
(d) Protestanti molijo samo, ko so skupaj.

2. Obkrožite tisto, kar je značilno za protestantsko bogoslužje.
(a) Pokora
(b) Skupni obedi
(c) Ikone
(d) Rituali
(e) Glasba in petje
(f) Sveto pismo
(g) Molitev
(h) Biti skupaj
(i) Ples
(j) Klečanje
(k) Meditacija
(l) Zbrano sedenje

3. Za vsako trditev označite, ali drži ali ne drži.
(a) Protestanti verujejo, da je Sveto pismo Božja beseda.
(b) Protestanti verujejo, da so trije Bogovi.
(c) Vsi protestanti so prepričani, da mora imeti pastor določeno izobrazbo.
(d) V protestantizmu ima pomembno vlogo nedeljsko bogoslužje.
(e) Osebna vera je protestantom pomembna.
(f) V Binkoštni cerkvi mislijo, da Sveti Duh danes ni pomemben.

4. Kateri dve obliki krščevanja poznajo protestanti in kako se razlikujeta?
krst ........... in krst ..............

5. 5. V svojem pismu govori Hanna o sebi, o starših, o sestri, o bratu, o sošolki, o stricu in teti. Četudi so vsi protestanti, se vedno ne strinjajo. Pri vsakem opisu zapišite ustrezno osebo.
brat, sošolka, Hannah, starši, sestra, teta/stric

Vaja 2: Praksa

Za mnoge protestante je osebna vera zelo pomembna. Kako zelo je vera pomembna protestantki Hannni?

Kaj pomeni vera in iskanje smisla v življenju zate osebno?

Vaja 3: Nauki o veri

Pet načel (»sole«) reformacije so teze, ki v latinščini opisujejo, kaj so protestanti v 16. stoletju razumeli kot teološko pomembno. Čeprav so bila na začetku protestantizma ta načela osrednjega pomena, se v zadnjih dveh stoletjih okoli njih odpira veliko razprav. Protestanti se danes razlikujejo v vrednotenju pomena določenega načela.

Kaj ste opazili pri pet načelih reformacije? Kaj lahko na podlagi teh načel sklepamo o protestantih?

Ta načela odražajo glavne principe, ki so pomembni za mnoge protestante. Kako bi vi sami določili načela, ki so pomembna za vaše življenje in vašo vero? Zakaj mislite, da so ta načela pomembna?

Vaja 4: Izzivi sodobnosti – o spolu

Sveto pismo na mnogih mestih govori o moških in ženskah. Svetopisemska besedila pa ne govorijo le o odnosu med moškim in žensko, temveč tudi o vlogah, ki jih imajo ženske v življenju Cerkve. Sveto pismo in vloge spolov je tema, o kateri se razpravlja v številnih protestantskih cerkvah. Spodaj navedeno svetopisemsko besedilo ima v teh razpravah pogosto pomembno vlogo.

Efežanom 5,21-33 (SSP3)
“Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim ožem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.”

Preberite naslednja dva citata o vlogi ženske:
“Moški in ženske, čeprav enaki v bistvu, so bili ustvarjeni za različne vloge. Ženske v nobenem primeru niso intelektualno ali duhovno slabše od moških, toda očitno je, da so bile ustvarjene z drugačnim namenom. V Svetem pismu je moč zaslediti, da naj bodo ženske v Cerkvi in družini podrejene avtoriteti moškega. Obenem v Svetem pismu lahko razberemo povsem drugačno konotacijo: da so ženske povzdignjene nad moške, ker so živa in navdihujoča manifestacija rodu, ustvarjenega po Božji podobi.” ~ John F. MacArthur Jr.

“Če se žensko ponižuje, minimalizira, potiska na obrobje in jo podcenjuje, ta ženska ne more biti v polnosti nosilka Božje podobe, ki ji jo je Bog namenil in njegova »pomočnica bojevnica«. Če zmanjšamo svoje darove, utišamo svoj glas, ostajamo v zmotnem poskusu ustrezati kulturno pogojenemu standardu »ženskosti« šibke in kot take »bratom« ne moremo biti ustrezne partnerke za Božje poslanstvo na svetu.” ~ Sarah Bessey

MacArthur in Bessey predstavljata dva različna tabora znotraj protestantizma. John McArthur misli, da imajo moški in ženske različne, vendar dopolnjujoče se vloge. Sarah Bessey zastopa drugačno stališče in meni, da so moški in ženske enakovredni v vlogah, ki jih lahko oboji opravljajo.

Primerjaj zgornja citata s svetopisemskim besedilom – ali se vam porodijo kakšna vprašanja v zvezi s tem besedilom? Je lahko ali težko odgovoriti na ta vprašanja?

Razprava o vlogah spolov je zelo občutljiva in se pogosto osredotoča na različne interpretacije svetopisemskih odlomkov. Nekateri protestanti vidijo ravno v tej razpravi nezadostnost načela Sola Scriptura )(samo Pismo). Razprava lahko privede do razočaranja, jeze in celo do razkola v Cerkvi. Ali imate tudi vi v svojem življenju razprave, ki se dotikajo verskih načel? Kako se z njimi soočate?

Ta vaja je namenjena učencem, da razmislijo o svojih konfliktih. Cilj vaje je pridobiti novo razumevanje o temeljih osebnih konfliktov, ki so pogosto katalizator razprav znotraj religij.

Vaja 5: izzivi sodobnosti – binkoštništvo

Binkoštništvo je hitro rastoče gibanje znotraj protestantizma, močno rast beležimo v Južni Ameriki in Afriki. Binkoštništvo lahko opišemo kot gibanje energije in moči. V središču je delovanje Svetega Duha, kar pomeni, da binkoštniki pogosto poudarjajo pomen nadnaravne izkušnje, kot sta čudežno ozdravljenje in prerokovanje. Binkoštniki dajejo posebno vrednost osebnim izkušnjam – živeti s Svetim Duhom pomeni osebno in fizično doživljanje Svetega Duha.

»Nadnaravno« je pomemben pojem, o katerem je potrebno spregovoriti nekaj besed. Nanaša se na vse, kar ne ustreza našemu običajnemu dojemanje naravnih zakonov in je zelo pomemben pojav v binkoštnem gibanju. Spodaj je črno-bela fotografija ljudi, ki molijo za čudežno ozdravitev ženske na invalidskem vozičku. Vsi protestanti ne verujejo v nadnaravno Božje posredovanje. Nekateri verujejo v čudeže, ki so opisani v Svetem pismu, ne verjamejo pa, da se nadnaravni dogodki dogajajo tudi danes.

Preroštvo je pogosto opisana nadnaravna izkušnja, ki posreduje Božje sporočilo, ki kaj posebnega sporoča o svetu, o življenju cerkve ali ljudi. V binkoštnem gibanju je preroštvo pogost pojav, vendar pa je med protestanti na splošno ta pojav predmet velikih nesoglasij. Mnogi protestanti namreč verujejo, da Bog govori človeku v njegovem srcu in ne verujejo v preroška sporočila, ki naj bi bila dana nekaterim ljudem.

Zakaj je postalo prerokovanje v protestantizmu predmet razprave? Pri odgovoru si lahko pomagate z razpredelnico pri vaji Å¡tevilka 3 (teza Sola Scriptura).

Kakšen pa je vaš pogled na pojem »nadnaravnega«?

Slovarček

Viri